Vpis otroka

1. Informativna vpisna prijava

Na osnovi informativne vpisne prijave, ki jo izpolnite kot spletno prijavo na naši spletni strani ali posredujete informativni vpisni list po e-pošti ali pošti, vas povabimo na informativni razgovor. Informativni vpis je neobvezujoč, z izpolnjenim vpisnim listom nam izrazite vaš interes za pridobitev vseh potrebnih informacij o našem vrtcu.

2. Informativni razgovori ter ogledi vrtca

Starši lahko pridobivajo informacije o vrtcu na informativnih razgovorih ter ogledih vrtca, z vzgojiteljico – vodjo skupine ali pedagoškim vodjem. Ta sestanek je v prvi vrsti namenjen vam staršem, da si ogledate prostore, spoznate zaposlene ter si pridobite čim več informacij o delovanju vrtca in pedagoškem pristopu. V kolikor starši izrazite željo po vključitvi vašega otroka v naš vrtec vas povabimo na Sprejemni razgovor.

3. Sprejemni razgovor za vključitev otroka

Poteka v prostorih vrtca, prisotna je vsa družina (lahko tudi bratje in sestre) ter vzgojiteljice. Sprejemni razgovor je namenjen dobremu medsebojnemu spoznavanju, ki bo olajšalo otrokovo vključevanje v skupino in omogočilo kvalitetno komunikacijo med pedagoškimi delavci, otrokom in straši. Starši lahko postavite podrobna vprašanja o pedagoškem in organizacijskem delovanju in izrazite vse svoje dvome, pomisleke in pričakovanja. Z vzgojiteljico se dogovorite o poteku postopnega uvajanja otroka v skupino.

Prosim, da natančno preberete publikacijo o delovanju vrtca.

4. Vpis otroka

Na sprejemnem razgovoru ste starši seznanjeni z vso vpisno dokumentacijo. V kolikor se odločite za vpis, nam oddate podpisano dokumentacijo in potrdilo o vplačani vpisnini, najkasneje en teden pred vpisom otroka (po pošti ali osebno v pisarno vrtca). Otroka lahko vpišemo samo v kolikor ni vpisan v drug vrtec.

Postopno uvajanje otroka

Otrokom omogočimo, da se postopno in s čim manj stresa vključijo v novo okolje. To je zelo pomembno za vzpostavitev otrokovega zaupanja in dobre povezanosti z vzgojitelji in novim okoljem. Za vsakega otroka/družino pripravimo individualni načrt postopnega uvajanja, s podporo in sodelovanjem staršev.

Izpolni neobvezujočo prijavnico

Uvajanje dojenih otrok v program waldorfskih/Emmi Pikler jasli v Waldorfskem vrtcu Studenček

Opis primerov in izkušenj od pričetka delovanja Waldorfskih/Pikler jasli v Mariboru leta 2006 do danes

Uvod

Večina dojenčkov (starost 11 ali 12 mesecev) je bila pri vpisu v vrtec ter uvajanju v skupino, delno ali polno dojena. Otroci pri tej starosti še niso usvojili prehranjevanja z gosto hrano. Tako smo v osmih letih intenzivnega dela na razvijanju programa za jaslične otroke pridobili veliko dragocenih praktičnih izkušenj, ki jih kontinuirano bogatimo s pridobivanjem novih znanj na specialističnih študijih doma in v tujini (specialistični študij za delo z otroki od 0 do 3 leta: Nega otroštva – oblikovanje prihodnosti, ki ga organizirata waldorfska pedagoga – zakonca Simčič, v sodelovanju z ga. Birgit Krohmer, docentko in vodjo izobraževanja za jasli Waldorf/Emmi Pikler v Stuttgartu). Tudi danes, ko redno vključujemo še več dojenčkov v naše jaslične programe, skušamo najti najboljši možni način za sodelovanje z mamicami in njihovo podporo pri osamosvajanju otroka in pridobivanju dobrih prehranjevalnih in spalnih navad, saj le tako omogočimo otroku zdrav in harmoničen razvoj.

Praktične izkušnje pri uvajanju dojenčkov

Vzgojiteljice pogosto izvajamo navajanje na gosto hrano v vrtcu s hkratnim uvajanjem otroka v skupino. Pri tem je sodelovanje mamic ključnega pomena. Mamice na začetku uvajanja najprej same hranijo svojega otroka. Nekateri otroci se želijo hraniti v naročju in postopno preidejo v stolček, kjer so potem navajeni hranjena s strani vzgojiteljice.

Nemalokrat mame nimajo dovolj časa (1 do 2 meseca) za uvajanje, takrat vzgojiteljice po 2-3 tednih prevzamemo celotno skrb za dojenčka in pri tem je v veliko pomoč, če mame sodelujejo in izvajajo podobne oblike hranjenja tudi doma. Tako majhnega otroka v našem vrtcu v večji meri oskrbimo individualno, kar se tiče ritma hrane in uspavanja se prilagodimo otrokovim navadam in potrebam. Vendar vsako takšno uvajanje ni vedno uspešno, ker je otrok naenkrat izpostavljen preveč novim stvarem hkrati in to doživlja kot občutek izgube varnosti (stres).

Glede na izkušnje lahko rečem, da smo se vzgojiteljice in mame v nekaterih primerih zelo potrudile, pospešen način uvajanja je zahteval še več iskrene medsebojne komunikacije med mamico in vzgojiteljico ter veliko mero zaupanja. Edina in največja pomoč pri vključevanju majhnega otroka v skupino je predano aktivno sodelovanje staršev – mamic, ki doma otroku aktivno ponudijo podobne oblike in načine hranjenja, nege ipd., saj se tako lahko otrok čuti bolj siguren. Različni vzgojni koncepti lahko pri otroku povzročajo psihično dezorientacijo, kar pomeni, da otroci ne razumejo takoj novih oblik v njihovem vsakodnevnem urniku ali pravil obnašanja in ostalih zahtev ter novosti – zato potrebujejo počasnost in postopnost z veliko potrpljenja in ponavljanja istih ritualov. S tem se izognemo stresnemu urniku, ki je še posebej omejujoč za zdrav razvoj otrokovega organizma.

Kompleksna govorna sporočila in razlage novih situacij, so v tem obdobju popolnoma neučinkovita, to lahko opazi vsak. Jasno je na primer, da ne moremo dojenčku kar reči: »prosim, če se jutri nehava dojiti v dopoldanskem času, ker greš v vrtec. Veš tam bo super, hrana je dobra in nič se ne boj.« Koliko procentov pojmov in besed v tem stavku lahko otrok razume, če jih še sploh ni doživel, ni imel izkušnje?

Naš malček nas bo čudno gledal in v najboljšem primeru zaznal našo čustveno stanje ob teh besedah, ki lahko pomeni: mamo je strah, mama je negotova, mama je razburjena, nekaj se dogaja – nisem varen ipd. Dojenček je nebogljeno bitje in za svojo varnost se lahko bori le z jokom, vsake spremenjene okoliščine ali občutek neugodja so zanj znak, da mora sprožiti »alarm«. Prav tako pa z jokom izraža tudi nekatera druga čustvena stanja in telesna nelagodja. Hkrati pa s časom lahko z jokom ali negodovanjem, izraža tudi svoje želje in zahteve, ki mu nudijo ugodje.

Uvajanje otroka v vrtec ne pomeni zahtev po prenehanju dojenja ampak postopno opuščanje posameznih dojenj in nadomestilo z gostim obrokom, saj bi s tem prihranili otroku dodaten stres ob navajanju na gosto hrano skupaj z uvajanjem v novo okolje.

Priporočamo, da dojenček dnevno doživlja enako situacijo glede hranjenja doma in v vrtcu vsaj v minimalni meri.

Glede na vsak posamezen primer izvajamo različna uvajanja.

Primeri uvajanja iz prakse:

1. Primer: Mama je pri uvajanju na začetku sama hranila otroka v vrtcu. Ob stresnih situacijah je potolažila otroka z dojenjem, vendar smo postopno iskali tudi druge oblike tolažbe, ki se v tem obdobju začnejo prenašat iz močnega fizičnega stika na mentalno – duševni nivo. To pomeni, da je mati tolažila otroka s svojim notranjim mirom, s svojimi lepimi ljubečimi čustvi, ki jih lahko prenese v geste rok, dotike, masažo, ljubkovanje, petje itd. Torej pretok materine energije poteka skozi ljubečo pozornost in nego ter ljubečo in izbrano pripravo otrokovih obrokov. Zato je mama ponudila otroku doma ob enakem času enake jedi. Z dejanjem je mati sporočila otroku, zdaj je gosta hrana in nič drugega. Ko je to nekajkrat ponovila, se je otrok že počutil bolj varnega, saj je razumel, da je tako vedno in da ni nič narobe. Eno je bil čas za hranjenje z gosto hrano in drugo je bil čas dodatno dojenje.

Razlaga: V času dojenja mati obrok pripravi v svojem telesu, to se zgodi avtomatično, sedaj pripravi obrok s pomočjo svojega znanja in rok, s tem prav tako prenese svojo ljubečo energijo na otroka. Zato sem mame spodbujala tudi v teh vidikih in jih spomnila na druge načine tolažbe in hranjenja, kar se jim je večinoma v praksi zelo dobro obneslo. V vrtcu so dobile recepte za jedi ali ideje ter ustrezno literaturo.

Dobra stran podaljšanega dojenja ob uvajanju v vrtec je bila prav gotovo ta, da so otroci dobivali dodatno podporo za svoj imunski sistem, ki je bil ob uvajanju še bolj izpostavljen. Otrok pa je imel močan občutek varnosti ob starem vzorcu in obilno materino pozornost.

2. Primer: Večina dojenčkov je pridobila v prvi jaslični skupini Sončki v pol leta zelo dobre prehranjevalne navade, posebej neješči posamezni otroci pa so izboljšali ješčnost, kar se je pokazalo tudi doma. Prvič nam je uspelo pripravljati kakovostne bio – dinamične obroke, v tem projektu so starši polno sodelovali in ga podpirali. Pri nekaterih smo izboljšali tudi izrazite motnje spanja. Z mamicami smo zelo tesno sodelovale, velikokrat so se mnenja kresala in morali smo se potruditi v komunikaciji, da smo na koncu razumeli drug drugega in našli skupne točke v dobro otroka in bolj harmoničnega družinskega vsakdana. Mame so same spoznale in začutile kje so področja, kjer lahko otrok samostojno deluje z manj njihove pomoči in to velja tudi za druga področja, ne le hranjenje. Otroku so tako pokazale, da mu zaupajo in stojijo ob strani na njegovi poti v samostojnost in svobodo.

3. Primer: Pri meni je bilo v enem obdobju veliko otrok, katerih mamice so bile zaprisežene zagovornice dojenja in so v glavnem prihajale iz krogov Mariborskega društva Štorklja. Z ustanoviteljico in vodjo društva Štorklja dr. Špelco Morojna, svetovalko za dojenje pri LLLI, sva dobri znanki še iz tistih časov. Tudi ona je imela svoje otroke v našem vrtcu. In sama pojasnjuje svoj pogled na dojenje tudi na podlagi izkušenj s svojimi tremi otroki, katere je dojila različno časa. Poudarila je, da je pri drugih dveh otrocih, predvsem na osnovi lastne izkušnje, bolj natančno opazovala svoj notranji občutek, ko ji dojenje več ni bilo prijetno in s tem povezane reakcije otroka in je tako bolje zaznala ustrezen čas za odstavljanje. Sama pa pravi: »Moja preprosta razlaga je, da je najbolje za otroka, kadar je mamica v stiku s tem, kar si ONA resnično želi in da bo otrok to samodejno upošteval (brez razlag). Če je to nadaljevanje dojenja, potem naj bo to. Če je to dojenje za tolažbo, ko je mami zraven, in druga tolažba, ko mamice ni, naj bo to. Če si mamica v svojem srcu želi uvesti drugo tolažbo tudi, ko je ona z otrokom, bo to otrok brez ugovarjanja upošteval. Če pa mamica želi dojenje nadomestiti s čim drugim, pa to ni njena resnica ampak uboganje nekega nasveta, bo otrok uporniški.

Jaz sem prav zaradi sledenja SVOJI resnici, torej svoji resnici lahko zelo lepo sodelovala z vsemi mamicami, tudi tistimi, ki so razmišljale drugače kot jaz.

Na kratko: otrok čuti mamino resnično željo, ne glede na to, ali je z njo v stiku tudi mamica. Kar izraža otrok, je ogledalo mamine notranje odločitve. Zato je moje povabilo vsem mamicam, da so iskrene s samo seboj in se ravnajo izključno po notranjem kompasu in ne po okolici. Kajti vsak par mama-otrok je unikaten in tako je tudi pravilno za otrokov in materin fiziološki, duševni in duhovni razvoj.«

Največja tema v tem obdobju uvajanja v vrtec oziroma prehoda je pravzaprav v tistem delu, ki ga ga. Špelca imenuje, citiram »otrok čuti mamino resnično željo ne glede na to, ali je z njo v stiku tudi mamica«. Zato se vzgojiteljice na začetku veliko pogovarjamo z mamami in skušamo s pomočjo ustreznih vprašanj skupaj ugotoviti razliko med resničnimi občutki mater ter njenimi idejami in prepričanji, ki izhajajo bolj iz teorije in predstav. Prav zaradi tega pride mati v precep: srce in življenjske okoliščine pravijo eno, teorija in ideali pa drugo? To velja za obe skrajnosti, naj bo to ideja treba je čim dlje polno dojit ali treba je prekiniti ob določenem zunaj predpisanem času. Vzgojiteljice ne vsiljujemo svojih teorij in prepričanj, ker vse, ki imamo nekaj izkušenj vemo, da pri majhnih otrocih ne delujejo vzorci ali ideali, kaj šele prepričanja, temveč čisti – tu in zdaj, realnost v najbolj goli in preprosti obliki. Tako z vprašanji in pogovorom pomagamo materi, da začuti svojo in otrokovo resničnost v povezavi z življenjsko situacijo. Hkrati vzgojiteljice ponudimo mamam smernice ali konkretne predloge za vzpostavitev dobrega ritma in pripravo okusne in kvalitetne otroške hrane ipd. Saj v kolikor otrok preide v oskrbo druge osebe, potrebuje določeno minimalno samostojnost in zrelost oziroma neodvisnost od matere.

4. Primer: Sama sem dojila dva svoja otroka, ki sta spontano prešla na gosto hrano ter se po pol leta polnega dojenja pričela postopno odstavljati ter se po enem letu popolnoma odstavila od prsi. Jasno sta pokazala, da se več ne želita dojiti. Sama nisem dojila točno 9 mesecev ampak sem preko zime obdržala vsaj 2 podoja dnevno, predvsem zaradi podpore imunskega sistema in celotne družinske situacije in počasnejšega postopnega odstavljanja. Oba otroka sta rojena na pomlad in sta tako nekje okrog prvega rojstnega dne prenehala dojenje, spontano in sama od sebe. Imela sem veliko veselja s pripravo ustrezne otroške hrane in kuhanjem ter študijem prehrane. Oba otroka sta imela in še imata, medsebojno popolnoma različne prehranjevalne potrebe.

Vloga antropozofije Rudolfa Steinerja

Vloga antropozofije pri našem delu se nanaša predvsem na pridobivanje ustreznih znanj in sposobnosti, ki lahko omogočijo človeku/pedagogu, da le – ta postane maksimalno dovzeten za resničnost (v tu in zdaj) celotnega okolja in ljudi ter tudi težje zaznavnega nivoja našega bivanja (npr. občutki, čustva, misli itd.). Kdor interpretira Steinerja kot podajalca modelov in receptov ali guruja v določenih prepričanjih, je slabo doumel bistvo antropozofije. Vsi mi smo pa samo ljudje, nismo idealni in se vedno znova učimo na lastnih in tujih napakah.

Najpogostejše motnje in težave pri dojenčkih in majhnih otrocih

Dvom v nekritično podaljšano dojenje otroka se je pojavil zaradi določenih motenj in disfunkcij pri dotičnih otrocih. Predvsem zaradi premalo reda in ritma v vsakodnevnih aktivnostih otroka, je bilo manj možnosti ugotavljanja otrokovih dejanskih potreb, zaznavanje lakote, ustrezna uravnoteženost med lakoto in sitostjo, med počitkom in aktivnostjo, med spanjem in budnostjo, med sprejemanjem in oddajanjem ipd. Najhujše so bile motnje spanja, pa tudi motnje hranjenja in zelo močna, skoraj posesivna navezanost na mamo ali neutolažljivost ipd. Zato so se porajala vprašanja, kdaj je optimalni čas odstavitve, kako se izraža? Opazili smo, da se pojavijo različne težave, v kolikor se ta optimalni čas odstavljanja zamudi.

Optimalna točka za prehod v novo razvojno fazo in prehodi med fazami, oz. čas za prenehanje dojenja

Določena sposobnost ali lastnost je na določeni stopnji razvoja posameznika nujno potrebna, v naslednji stopnji razvoja pa lahko postane zaviralna, če izpodriva višjo sposobnost, kot na primer kobacanje pri gibalnem razvoju pokončne drže in hoje in prav tako dojenje v primerih, ko izpodriva in zamenjuje razvoj otrokovih sposobnosti za usvajanje goste in trde hrane. Otrok potrebuje povprečno za razvoj samostojne hoje več kot eno leto časa, prav tako potrebuje za usvojitev goste hrane tudi dobro leto. Postopno povečevanje človekove sposobnosti predelave novih oblik težje prebavljivih živil ne služi le funkciji prehranjevanja, temveč spodbuja razvoj prebave in presnove, ki ima pomemben vpliv na razvoj duševnih sposobnosti, preko sistema žlez in organov in se odvija celo življenje. Vsaka kultura ali način življenja (geografske in druge danosti) z obliko in načinom prehrane ustrezno usposobi človeka za preživetje in optimalno delovanje.

Človek/otrok je kompleksno in celostno bitje, pri katerem so vsi fiziološki in psihološki procesi medsebojno povezani. Zato ena težava lahko pogojuje druge oz. isti vzrok sproži različne odzive pri različnih posameznikih. Zaradi tega je nevarno delat preuranjene zaključke in sodbe. V temelju je potrebno dobro organizirat otrokov dnevni urnik in mu ponudit nedvoumna in jasna neverbalna sporočila, o poteku dejavnosti pri katerih je dnevno udeležen. S tem damo otroku možnost, da sam sodeluje v dejavnostih, da je sproščen, se počuti varno in nam daje jasne znake o tem, kaj so njegove potrebe. S tem ustvarimo atmosfero zaupanja, ki je protiutež negotovosti in strahu.

Primer kako otroku z dobro organizacijo dnevnih dejavnosti sporočamo, da je varen tudi kadar uvedemo majhne postopne spremembe

Opis poteka dela dneva, v katerem so jasno izraženi znaki v okolju za določene dejavnosti:

Značilnosti za nočni čas: zatemnitev ali uporaba pridušene svetlobe, kadar je lučka nujna, odsotnost previjanja, tišina ali šepet, zmanjševanje števila podojev ipd.

Jutro: Prva značilnost je postopna rast svetlobe in glasov v okolju. Običajno dojenček začne dan z zgodnjim prebujanjem, zato si pomagamo z zgodnjim jutranjim dojenjem. V kolikor se dojenček še umiri ali celo zaspi je to idealen čas za mamico, da v miru vstane in se uredi, prezrači dnevni prostor (kuhinjo ipd.), pripravi zajtrk – gosto hrano. Običajno so to žitno mlečne kašice, več o tem lahko najdete knjigi avtorice Petre Kühne, Hrana za dojenčke, v prevodu Andreje Turinek (2008). Več o podobni literaturi najdete na spodnji spletni strani:

http://www.newfoodculture.info/RESOURCES/Pages-R/nutritional_books.html

Jutranja nega poteka, ko dojenček jasno pokaže, da želi iz postelje in seveda potrebuje tudi previjanje, takrat opravimo temeljito daljšo jutranjo nego (nega Emmi Pikler, masaža ipd.) in oblečemo otroka v dnevna oblačila. Več o negi Emmi Pikler glej na:

http://leitungsheft.kindergarten-heute.de/artikel/artikel_detail.html?k_beitrag=3926581

http://www.f-netz.ch/files/downloads/0a900a8db710e72e004162b443c70003/pikler-paedagogik_lasst-mir-zeit.pdf

Nujne nočne nege so kratke in čimbolj enostavne, da ne spodbujajo otroka k aktivnosti. So izjeme in ne pravilo. Mamice, ki v tem obdobju nimajo več dovolj mleka za podoj, najsi bo to zjutraj ali zvečer, posežejo po dodatnem hranjenju na stekleničko z ustreznimi kašicami ali prilagojenim mlekom ali hranjenju z žličko ipd. (recepti za naravno, doma izdelano prilagojeno mleko so prav tako v zgoraj omenjeni knjigi, več o tem pa lahko najdete v knjigi Kindersprechstunde:

http://www.amazon.de/Kindersprechstunde-medizinisch-p%C3%A4dagogischer-Ratgeber-Wolfgang-Goebel/dp/3825175766

Obrok goste hrane pri mizi: Ne preveč lačnega, naspanega in previtega ter negovanega dojenčka, sedaj posadimo v stolček pri jedilni mizi, kjer običajno družina skupaj zajtrkuje in obeduje – to je slika-doživetje, ko otrok takoj ve kaj se običajno tam dogaja. Idealno je, če lahko priključimo ta obred običajnemu družinskemu zajtrku, to je za otroka še večja motivacija in vir zgledov za posnemanje procesa hranjenja. V kolikor je otrok v slabši koži ali šele v prvih tednih uvajanja goste hrane, lahko hranimo otroka tudi v naročju, vendar tega ne izvajamo kadar to ni več nujno potrebno. Sedaj lahko otroku ponudimo gosto kašo na žlico ali namazan kruh z napitki ipd. Dopustimo, da otrok sam sodeluje in posnema, sami se vključimo z občutkom in potrpljenjem, otroka ne silimo, količine zaužite hrane pri dojenčkih so zelo relativen pojem. Takoj, ko otrok ne kaže interesa za hrano in sedenje, ga damo na njegovo igralno blazino ali tepih, kjer ima dovolj možnosti za samostojno gibalno igro, ki je zelo pomembna v tem obdobju. To mora biti seveda v neposredni bližini, da mama otroka vidi. Sedaj se lahko do konca pozajtrkuje in pospravi tudi mama. Otroku smo s takšno proceduro pokazali kdaj, kje in kako se je gosta hrana. Vsa odstopanja so signali, ki povzročajo zmedenost otroka, kaj je prav in kaj ni. Če otrok po zajtrku dobi hrano v roke, ko je na tleh, ker se mama ustraši, da je morda premalo pojedel, nas to pripelje v napačen vzorec, še posebej, če se to ponavlja. Bolje, da ga spet spravi v ustrezni položaj za hranjenje pri mizi in ponovi postopek ipd.

Naslednji obrok je dopoldanska malica, čas prilagodimo potrebi otroka, ustaljeni ritem se pojavi po 2-3 tednih. V kolikor je otrok v slabi koži, lahko izjemoma dojimo, vendar potem znova poskušamo z uvajanjem goste hrane, izjema je možna, vendar naj ne postane pravilo.

Po podobnem sistemu izpeljemo vseh pet (minimalno) obrokov čez dan, ki smo jih postopno uvajali približno pol leta ali več, pri nekaterih otrocih gre uvajanje obrokov hitreje, lahko pa še počasneje.

To je opis le enega izmed načinov, kako otroku prikažemo, kaj se v določenem delu dneva dogaja in kako. Seveda moramo ta isti postopek ponavljati, dokler otrok ne dozori za novo razvojno stopnjo in pridobi nove sposobnosti, ko moramo ta trenutek zaznati in postopno stari vzorec nadgraditi z novim, ustreznejšim.

Namerno ne navajam kronološke starosti otroka, ker je najpomembnejše opazovati otroka in njegovo zrelost. Na primer, ko otrok dobro samostojno sedi in je sposoben sam držati hrbtenico v izravnanem položaju, hkrati pa ima zrelo mišično motoriko jezika, ust in požiralnika, lahko prične jesti gosto vendar še vedno tekočo oziroma kašasto hrano. Običajno pričnemo v naših krajih s svežim korenčkovim ali jabolčnim sokom. Z obvladovanjem te faze in s pojavom mlečnih zob, lahko otrok prehaja na grizenje kosovne in trše hrane.

Gre za umetnost postopne izpeljave teh prehodov, ki se pri vsakem otroku razlikuje. Pri tem je pa vedno najpomembneje, da otroku ne odvzamemo možnosti, da lahko sam naredi naslednji korak.

Na primer, če otroka pri sedenju ves čas podpiramo ali posedamo v sedeže s podporo, bo imel morda premalo možnosti za trening muskulature, grobe motorike in koordinacije, da bi se lahko iz ležečega položaja prekobalil in samostojno izvedel prehod v sedeči položaj. Vsak fizioterapevt ali zdravnik vam bo povedal, da je to zdravo razvijajoč otrok sposoben narediti sam, ko je njegova fiziologija za to dozorela. Če pa otroku ne damo dovolj možnosti za redno izvajanje ustreznega lastnega gibanja na tleh (trda gimnastična blazina, topla preproga ipd.) pa te naravne funkcije zaspijo ali pa pride do motenj v razvojnih fazah. S tem zamudimo optimalno točko prehoda in moramo primanjkljaje popravljati za nazaj, kar je običajno težja pot. Enako velja za dobre navade pri mizi ali spalne navade itd.

Prav tako lahko vsak otrok sam jasno pokaže, kdaj se bo prenehal dojiti, v kolikor je dobro osvojil gosto hrano. Ko otrok v hranjenju uživa, sam sodeluje in je hranjen na način, da mu hranjenje ponuja občutek varnosti, je zrel za odstavitev od prsi. Kadar pri otroku zaživi nov naprednejši način delovanja, v njegovem razvoju pride do tega, da spontano vedno manj zahteva staro obliko. V kolikor pa usvajanja goste hrane nismo izvajali dovolj postopno, dovolj dolgo in temeljito, odvzamemo otroku možnost, da bi to novo obliko toliko obvladal, da se bo z lahkoto poslovil od starega načina.

Tudi število obrokov je lahko najprej večje in se počasi ustali na 5 obrokov dnevno. Količina hrane, ki jo lahko poje dojenček je zelo relativen pojem in se razlikuje pri vsakem posamezniku. Dokler je otrok dobre volje, zdrav, živahen in se lepo razvija, je nepomembno s kakšno količino hrane dosega to svoje optimalno stanje. Velikokrat so predstave staršev o primerni količini hrane, ki jo naj otrok poje, nerealne. Morda je potrebno bolj razmišljati o izvoru in kvaliteti živil, ki jih ponudimo otroku ter predani in ljubeči pripravi hrane. Prav skozi pripravo hrane prelije mati svojo energijo na otroka.

Posebnosti v sodobnem načinu življenja, ki vplivajo na usvajanje goste hrane

Na podlagi mojih 22 letnih izkušenj dela z otroki opažam, da imajo sodobni mladi starši že sami zelo slabe prehranjevalne navade, da v družinah velikokrat kultura lepega in rednega prehranjevanja ob skupni mizi izumira in dojenček pravzaprav ne doživi pravilne slike rednega prehranjevanja oziroma rednih obrokov. Ali pa mladi starši dojenčka uvajajo v preveč kompleksne in hitro-menjajoče jedilnike, kar otroka bega. Pri pripravi hrane so za majhnega otroka okusi premočni ali jedi vsebujejo živila in začimbe, ki niso primerne za otroški organizem. Torej prehitro spreminjanje jedilnikov, premalo ponavljanja, časovna nedoslednost, nepotrpežljivost, ko starše moti umazanija ali počasnost, predvsem kadar otrok sam sodeluje pri hranjenju, preveč opozarjanja in komentarjev, avtomatično hranjenje, kjer je odsotno prijetno vzdušje in čustvena umirjenost, to je le nekaj razlogov zaradi katerih dojenčki težko usvojijo dobre navade pri uvajanju goste hrane, zato se nemalokrat raje vrnejo v stari in preizkušen način – to je dojenje – čeprav so notranje že zreli za odstavitev. Naštela sem nekaj razlogov zaradi katerih zamudimo ali spregledamo ustrezen trenutek, ko je otrok pripravljen na odstavljanje in prehod na gosto hrano. Seveda je potem pot težja.

Priporočam ogled filma Otročički: http://www.rtvslo.si/kultura/gledamo/otrocicki/254565

Uvajanje na gosto hrano izvajamo po smernicah WHO (glej več na:

http://mama.si/forum/index.php?topic=33905.25;wap2 )

1. Berlinska metoda postopnega uvajanja majhnega otroka v skupino

Enako zakonitost postopnosti in določitve optimalne točke prehoda pri odstavljanju od dojenja, upoštevamo tudi pri uvajanju otrok v vrtec. Pri uvajanju razčlenimo naslednje faze:

• Seznanitev: otrok je prisoten v vrtcu z mamo ali enim od staršev in se seznanja z novim okoljem, vrtcem. Običajno zadostuje nekaj dni v obliki krajših obiskov v vrtcu, cca. 2-3 urnih.
• Uvajanje: uvajanje začne potekati po začetni seznanitvi, tako da skuša mama otroka čimbolj vklopiti v aktivnosti, hranjenje, nego, igrice ipd. Hkrati pa mama usmerja otroka z njegovimi zahtevami čimveč na vzgojiteljico. Mama počasi predaja svojo »nevidno nitko povezanosti« s polnim zaupanjem na vzgojiteljico.
• Vključitev: odnosna oseba postane poleg mame tudi vzgojiteljica, torej ko otrok z zaupanjem stopa do vzgojiteljice in se k njej zateka po zaščito in varnost je čas, da se mama popolnoma umakne iz procesa. Do tega pride postopno, najprej pusti otroka vzgojiteljici za krajši čas, potem se ta čas podaljšuje iz dneva v dan. Običajen optimalen čas za vključitev je 3-4 tedne. Vendar imamo tudi izjeme.

To je tako imenovana Berlinska metoda uvajanja v waldorfske vrtce in jasli. Ta metoda temelji na natančnem opazovanju otroka in njegovega odnosa do matere ter njune psihološke povezave, ki nam pokaže, v kakšni smeri peljat uvajanje. Omogoča prepoznavanje otrokovega značaja ter razlikovanja njegovih tipičnih reakcij ob protestu ali resnični stiski.

Nujno je prepoznat optimalni trenutek, ko je otrok sposoben prestopiti v varno zaščito vzgojitelja/odnosne osebe z zmanjšano stopnjo stresa. V kolikor ta trenutek zamudimo, otrok vedno bolj pričakuje, da bo mama prisotna tudi v novem okolju vrtca in vzame ta vzorec za pravilen in varen in potem je ponoven poizkus samostojnega bivanja v vrtcu še bolj zapleten.

Nekaj o načelih in metodah, ki jih upoštevamo pri našem delu z otroki

V našem vrtcu izhaja metodika dela z otroki iz točnega opazovanja otrokove dejanske zrelosti, ki največkrat ni podrejena statistiki ali teoretičnim predpostavkam znanstvenega ali filozofskega izvora. Kajti življenje nam kaže, da zrel in dobro okrepljen otrok lahko sam suvereno vstopi v novo razvojno obdobje, ob tem, da se individualni razvoj vedno bolj odmika od povprečnih statističnih mer po kronoloških obdobjih.

V času prehodov med razvojnimi fazami nudimo otroku razumevanje, postopnost in ljubečo podporo. Ob tem mu skušamo zagotoviti ustrezne pogoje za samostojnost skupaj s starši, ki so v tem procesu nepogrešljiv partner. Ob tem pa se skušamo čimbolj vživeti v zakonitosti otrokovega dojemanja sporočil in spodbud, ki jih dobiva iz okolja. Preveč kompleksna, zmedena in abstraktna verbalna in neverbalna sporočila okolice, ki jih otrok prejema, mu niso v pomoč pri izvajanju njegovih samostojnih razvojnih korakov, ker jih ne razume in jim ne more slediti.

V našem vrtcu dajemo največji poudarek tistim področjem v waldorfski pedagogiki in antropozofiji, ki nam omogočajo razvijati dobre sposobnosti opazovanja in poglabljanja v značilnosti otrokovega bitja. Opazujemo vsakega otroka posebej in skušamo čimbolj razumeti njegovo neverbalno izražanje oziroma potek fizioloških procesov v otroku in psihofizičnih stanj, katere izraža s čustvi (radost, jok ipd.) in drugimi neverbalnimi znaki kot so gibanje, igra, prebava, ritem spanja itd. Zato uporabljamo dognanja sodobne medicine in psihologije ter drugih ustreznih ved, ki jih ustrezno presojamo iz vidika praktičnih izkušenj pri delu z otroki in natančnih opazovanj. Izvajamo celovita opazovanja otroka, ki pomaga pri izbiri pravega načina dela z vsakim posameznim otrokom. O tem se veliko pogovarjamo s starši, saj nam ti najbolje predočijo sliko, kako je z otrokom doma.

Pedagogika je veliko več kot ravnanje po nekem receptu ali pravilu, pedagogika je umetnost najti pravo razmerje in pravi čas pri spremljanju in spodbujanju posameznika, naj gre za otroka, odraslo osebo, starostnika ali osebe z motnjami v razvoju.

Pedagog je človek izjemne širine, predvsem pa zna ljubeče delati s sabo in prav tako z vsako drugo osebo. Pedagog izhaja iz življenja samega in ga ljubi. Življenje samo pa je polno paradoksov in transformacij. Življenje je nenehno gibanje, rast in razvoj v nekem specifičnem ritmu, nikakor pa ni perfekcija in popolnost. Vse napake in stranpoti so namenjene učenju in spoznavanju novih razsežnosti.

Inštitut Sofijin Izvir ima cilj, da v praktičnem delu z otroki izvaja pedagoške pristope, ki ne temeljijo na slepih prepričanjih, dogmah ali teoriji, temveč na opazovanju potreb otrok in staršev in dejanskih okoliščin v katerih živimo. Trudimo se biti avtentični, pošteni do sebe v smislu, da lahko v danem trenutku naredimo samo toliko kot smo kot posamezniki zreli in kar smo sposobni izvesti v praksi in nič več kot to – ne glede na to, kaj so naša prepričanja in teoretični ideali. Prav gotovo trenutno nismo sposobni izvajati uvajanja in oskrbe dojenčkov in majhnih otrok brez sodelovanja in zaupanja staršev. Za to se pa moramo oboji potruditi. Starši, ki sodelujejo z nami nas bolj cenijo po dejanjih kot besedah, saj se žal z ubeseditvijo našega dela do sedaj nismo uspeli dovolj ukvarjati.

 Avtor: Viktorija Kovačič